S svojo perutninsko znamko je začela po letu 1990, ko se je razšla s prejšnjim partnerjem. Njena regija je v Franciji znana po kakovosti svojih piščancev. To območje je od nekdaj poznano po vzreji perutnine, ki je značilna za to kmetijsko krajino.

Hkrati se je želela vključiti v lokalno skupnost svojega malega mesta. To je bil način, da ne ostane izolirana. Socialni odnosi so pogosto težji v podeželskih regijah, kjer je majhna gostota prebivalstva. Takrat se je začel tudi njen boj za ženske pravice. Uvidela je, da ženske v devetdesetih niso imele enakih delavskih pravic kot moški in menila, da je to nepošteno. Želela je izboljšati življenjske in delovne pogoje žensk, zlasti v zvezi s stiskami, nadomeščanjem ali materinstvom. Danes je, poleg svojega kmetijskega poklica, tudi občinska svetnica in predsednica odbora kmečkih žena FNSEA.

Njen prispevek k ohranjanju kulturne dediščine je predvsem reja označene perutnine “Fermiers de Loué”, ki je dobro znana in značilna za njeno regijo in ima potrdilo o regijski specializaciji za označeno perutnino. Njen prispevek k ohranjanju kulturne dediščine izvira tudi iz njenega delovanja v zvezi za pravice žensk, ki pomaga ohranjati prisotnost žensk na podeželju in socialno-ekonomsko delovanje v podeželskem svetu.